BOJIŠČE

S sledečimi besedami je med prvo svetovno vojno judovski oficir in pisatelj Kornel Abel enkratno opisal kraško bojišče: Kraška planota! Dve besedi, pet zlogov. Pojem, ki ga pozna že vsak filister in skrivač. Beseda, ki je zaradi vsakodnevne rabe izgubila svoj strahotni pomen, tako da so se ljudje že vse preveč navadili nanjo. Samo tisti, ki tičijo med Vrhom sv. Mihaela in klifi pri Devinu in so izpostavljeni neusmiljenemu skalovju in pustinji, samo tisti, ki branijo ogroženo domovino in le s svojimi telesi zapirajo pot sovražniku do Ljubljane in Trsta, vedo, da teh pet zlogov daje pretresljivemu junaškemu napevu človeštva pravi naslov. Od roba planote se več kilometrov v notranjost razteza kraško skalnato morje. Kot da bi imela tla oklep. Kamenje tvori prava školjčišča. Skale kažejo bele reže, ki so nastale ob eksploziji granat. V bornih oazah dolin so tla povsem razkopana kot v vinogradih. S travo poraščeni obronki so posneti in udrti. V vseh deblih siromašnega gozda tičijo drobci granat. V gozdu so povsod sledovi globokih brazd.

Tudi ta Kras je danes obiskovalcu na ogled. Predvsem na področju Goriškega krasa, ki je bil vse do 9. avgusta 1916 naravna avstrijska trdnjava, in pa na območju okoli Grmade, ki je kljubovalo vsem napadom italijanske vojske, so danes urejena številna, tudi čezmejna sprehajališča, ki ljubiteljem prve svetovne vojne razkrijejo eno izmed najbolj krutih evropskih bojišč.