HIŠA

V kraških vaseh so sprva gradili enoprostorne pritlične hiše, zidane ena ob drugi iz enakomerno oblikovanih kamnov. To predstavlja najstarejše, večkrat srednjeveško kraško jedro, ki je bilo pokrito s slamnato, včasih pa tudi s skrlato streho. Te hiše so imele majhne okenske odprtine sredi sivih zidov, obrnjene proti soncu.

Tej začetni obliki naselitve je sledil gradbeni razvoj, ki je enoprostorske pritlične hiše razvil v dvonadstropne hiše, dostopne z zunanjimi kamnitimi stopnicami, ali pa, če so bile zgrajene v pobočju, kar z zgornje ceste. V tej dobi so kvadratne okenske odprtine začeli okviriti s kamnitimi ravnimi okvirji, z vhodnimi portali z ravno preklado. Pritličje je bilo namenjeno gospodarski dejavnosti, v zgornjem nadstropju pa je bilo stanovanje.

Z razmahom gradbene dejavnosti v 17. in 18. stoletju začenjajo posamezni gospodarji združevati skupaj ležeče stavbne enote v enotno domačijo. Zunanji dostop v prvem nadstropju je od tedaj dalje omogočal zidan hodnik, do katerega vodijo zidane kamnite stopnice z ograjo in pristreškom. Za povezovanje notranjih prostorov pa so gospodarji enostavno poskrbeli z odpiranjem vrat v skupnih zidovih.

Ker se je ekonomsko stanje izboljšalo, so tedaj tudi hiše postale lepše. Okenske odprtine, okvirjene s pokončnimi kamnitimi pravokotnimi okvirji, so se povečale. To je čas, ko so nastali kmečki dvorci in furmanske domačije. Do sprememb je prišlo tudi znotraj organizacije same domačije. Lastniki so začeli jasno razlikovati med stanovanjsko in gospodarsko namembnostjo prostorov in so zato začeli graditi štale in senike, kar je še danes marsikje vidno.