KAL

Na Krasu je voda prava dragocenost, zato so si jo iznajdljivi Kraševci skušali z vso skrbjo zadržati in ohraniti. Da bi to storili, so izkoristili naravno danost teritorija in so kotanje pokrili z blatom, da bi na dnu ustvarili nepropustno plast, kjer bi se deževnica lahko zbirala. Te zbiralnike imenujemo kale, ki so v svoji najosnovnejši obliki nekakšne večje luže z vodo, v 19. stoletju pa so postali celo grajeni objekti.

Kraševci so gradili kale praviloma izven vasi, namenjeni pa so bili predvsem napajanju živine. Gradnja kalov je bila posebna umetnost. Najprej so poskrbeli za postrganje vrhnje plasti zemlje vse do skalne osnove kotanje, nato so dno izravnali z gruščem ali navadno zemljo in končno so vse prekrili z ilovico, ki so jo pri polaganju dobro steptali ali zbili, tako da so dobili nepropustno plast. Na to podlago so položili ravne kamnite skrle in vmesne prostore zadelali z glino, da se ne bi voda pomešala z zemljo in zaradi tega izgubila svojo čistost.

Globina vode v kalih je bila različna, od 50 do 280 cm, njihov premer pa znaša od 3 do 70 m. Še to: kale so Kraševci spontano gradili, v času Avstro-Ogrske pa je njihovo gradnjo finančno vzpodbujala avstroogrska država, ki je hotela obuditi kmetijstvo na Krasu.