KRAŠEVEC

Kraševec je lepe postave, trden kakor kamen, na katerem je luč zagledal, ima bistro glavo, je pa tudi zvit. S temi besedami je leta 1852 Štefan Kocijančič opisal Kraševce in ugotavljal, da so Kraševci nasploh ubožni, ker jim pridelki domače zemlje niso dovolj obilni, da bi zmogli celo leto živeti, posebno, ker je ves Kras [...] strašna kamenita puščava, in ker suša skoraj vsako leto te kraje hudo pritiska, in to malo upanje uniči, ki ga je še kmet imel.

Končno je še dodal, so vsi trdi Slovenci, katerih jezik se ne loči mnogo od jezika drugih Goriških Slovencev, kakor v tem, da čistejše govore.

Socialne okoliščine so se po več kot 150 letih močno spremenile in bede na Krasu ni več. Kraški človek pa se v resnici ni bistveno spremenil. Navezan ostaja na svojo slovensko kulturo, njegova nasmejana in vesela narava pa pride do izraza tako na številnih vaških praznikih in šagrah, tipičnih za kraške vasi, kot tudi v ustaljenem prijaznem druženju v osmicah, ki so prepoznaven znak tega teritorija.

Miselna odprtost, ki Kraševca označuje, je značilna za človeka, kateremu morje odpira horizont, njegova trdnost, vztrajnost in trmoglavost, brez katerih ne bi bil mogel v dolgih stoletjih preživeti v deželi, ki daje človeku tako malo dobre zemlje in tako veliko kamenja, pa ostaja ista kot pred stotimi leti. Kras in Kraševec predstavljata enkratno simbiozo.