OBALA

Kjer se skala spušča v morje in kjer terase gledajo Sredozemlje, se razteza ozka kamnita kraška obala, ki jo zaznamujejo majhni portiči, ki imajo za sabo skoraj 200 metrov visoke stene. Gre za enkratno krajino, ki bi jo lahko primerjali z najlepšimi skalnatimi obalami v Sredozemlju in ki jo je prof. Rado Bednarik leta 1956 pesniško takole ovekovečil:

»Visoko gori nad cesto se kamnito kraško morje prevezne čez rob že od Nabrežine sem v strme brežine, polne latnikov. Tod se posebno zdaj jeseni zlatijo in iskrijo sladka črnina in prosekar pa teran in »vinum punicum«, ki je še rimskim cesaricam gladko tekel po grlu. V stopnicah pada brežina za brežino globoko dol do morja. Med tratami zorijo fige, mandeljni in nekoč je zorela tudi srebrna oljka. Strme in ozke stezice med zidiči se vijejo skozi brajde navzgor. Rjavkasti lapor zeva v poletni pripeki, beli kraški kamen se blešči, da kar vid odvzema. Škržati pojejo v hrastičevju, morje buta ob nasipe in nagromadene skaline, ki so jih navalili iz kraških reber.

To večno pesem začudeno poslušajo po brežinah razsejane hišice in suhote. Tod prebiva rod, ki je do zadnjih časov okopaval trte na kopnem in spuščal ribiške mreže na mokrem. Značilna so pol kmečka, pol ribiška selišča Barkovelj čez Kontovel, Prosek, do Sesljana in Devina. Včasih so bile te hiše postavljene iz debelega kamna s skrilnatimi strehami in visokimi navzven potisnjenimi dimniki.« Danes na tej isti obali, kjer se je rodil prosekar, imamo moderne turistične objekte in številna mala pristanišča.