POVRŠJE

Simon Rutar, profesor na goriški državni gimnaziji, je leta 1892 opisal kraško planoto kot okamenelo valovito morje. To zanj nizko gorovje oz. visoka ravan z neravnim površjem, s številnimi dolinami in kotlinami ter malimi goličavami, od koder so se dvigali kupi kamenja in goli grebeni, se močno razlikuje od današnje podobe Krasa.

Obiskovalec bo danes zaman iskal tisti pusti in okameneli Kras 19. stoletja. Danes prekriva to deželo gosto grmičevje oz. gozdna površina, ki je kraško goličavo spremenila v zeleni gozd. Zato je danes kraška krajina bolj podobna valovitemu, z zelenimi krošnjami prekritemu morju, ki nam v poletnih mesecih nudi prijeten hlad in oddih, pozimi pa nas s svojim drevjem, zakoreninjenim v kamnita tla, ščiti pred ostro burjo.

Kljub temu pa je kraško površje ohranilo pod zeleno drevesno odejo svoje kamnite naravne skulpture, svoje vrtače, svoje vzpetine, ki sta jih voda in narava v tisočletjih umetniško oblikovali in ki presenetijo tudi najbolj raztresene obiskovalce.

Skratka, enoličnega površja Kras ne pozna. Rastlinsko bogastvo ga ob vsakem letnem času okrasi z različnimi barvami in zariše enkratne umetnine, kot so npr. spomladansko cvetje sredi sivih skal, poletne rumeno osušene senožeti, jesenski večbarvni ruj in sivino zimskih skal, iz kateri se dvigajo zeleni iglavci, ki jih brije ostra burja.