ŠTIRNA

Vodnjaki, ki simbolično označujejo kraške vasi, so precej pozna pridobitev na Krasu. Najstarejši vodnjaki segajo v obdobje proti koncu 17. stoletja, množično pa so vodnjake začeli graditi zraven domačij šele v 20. stoletju. Najstarejši vodnjaki so praviloma občinski vodnjaki (komunske štirne).

Kraški vodnjak je sestavljen iz podzemnega dela, vodnega zbiralnika in cisterne, ki sta vkopana v tla, ter nadzemnega dela, ki ga imenujemo oklep ali šapa.

Bistri Kraševci so vodnjake gradili tako, da so izkoristili obstoječe naravne kotanje in jih poglobili. Na skalnatem terenu so si praviloma pomagali s špicami, s katerimi so kresali toliko časa, dokler niso izkopali dovolj velikih lukenj, ki so naknadno služile za cisterno vodnjaka. Zatem so začeli graditi notranjost vodnjaka s kamnitimi bloki, reže med bloki pa so zamašili z ilovico, da bi bolje zadrževali vodo.

Vrh cisterne je skoraj vedno obokan, na vrh bokov pa so praviloma postavili kamnit obroč vodnjaka, ki se imenuje šap. V 19. stoletju so za zajemanje vode predvideli namestitev ročnih črpalk, pozimi pa so vodo zajemali z vedrom, a le pod pogojem, da so se pri zajemanju posluževali posode, ki je bila z verigo ali vrvjo pritrjena na vodnjak.

Še to: gradnja skupnih občinskih, komunskih vodnjakov konec 19. in v začetku 20. stoletja je potekala ob finančni in strokovni podpori takratne avstroogrske vlade.