Zgodovina

Ni dvoma, da je Kras zaslovel zaradi tragičnih dogodkov prve svetovne vojne, ki so na to mejno področje avstroogrskega cesarstva pripeljali več kot milijon ljudi, da bi v nesmiselni vojni zasedli nekaj kilometrov zemlje. Žal pa je bilo prelite veliko krvi in na stotisoče vojakov je na Krasu dobilo svoj grob.

Avstrijci, ki so pred italijanskim napadom izbrali prav kraško območje za obrambo svojih jugozahodnih meja, so vse do leta 1916 branili Trst in Gorico pred naskokom italijanske vojske na doberdobski planoti. Po padcu Gorice 9. avgusta 1916 je Goriški kras zasedla italijanska vojska, ki ga je dobesedno prekopala in na njem utrdila vrsto topniških rovov in strelskih jarkov, ki so še danes vidni. Avstrijci pa so svojo obrambo umaknili na Komenski in Tržaški kras, od koder so vztrajno branili Trst.

V teh zgodovinskih okoliščinah je Kras zaslovel kot eno izmed najbolj krvavih in krutih evropskih bojišč, ki so ga ovekovečili v številnih nacionalnih evropskih literaturah. Naše kraje je opisal Prežihov Voranc v monumentalnem romanu Doberdob, ovekovečil jih je Ungaretti v svojih hermetičnih poezijah, opisal jih je Kornel Abel v svoji Knjigi o Krasu kot tudi madžarski pisatelj Mate Zalka v svojem romanu Doberdob. Celo Kipling nam je o Krasu pustil svoje zapise v eni izmed svojih časnikarskih reportaž.

Zgodovina Krasa pa ni vezana samo na prvo svetovno vojno; sega daleč nazaj v preteklost. Na Krasu obiskovalec lahko najde sledove prazgodovinskih gradišč, sreča kraje, ki jih je opeval Vergil, najde znamenja arhitekture turških upadov, gradove, ki so branili habsburško mejo pred Benečani, in še veliko drugega. Kraška zemlja je pravi koncentrat evropske zgodovine.